
Gledališče
Teatro Verdi di Gorizia
100 minut
besedilo Paolo Di Paolo
režija in dramaturgija Giacomo Pedini
nastopajo (po abecedi)
Primož Ekart (Viktor)
Francesco Migliaccio (Emiliano)
Woody Neri (Franco)
Alberto Pirazzini (Tenente)
Camilla Semino Favro (Monika)
Matilde Vigna (Gloria, Fake Gorbacëv)
scenografija Alice Vanini
kostumogrfija Gianluca Sbicca in Francesca Novati
glasba Cristian Carrara
zaigral in posnel FVG Orchestra
dirigent Paolo Paroni
live cinema in video režija Stefano Bergomas
dramaturg Jacopo Giacomoni
oblikovanje svetlobe Stefano Laudato
oblikovanje zvoka Corrado Cristina
asistentka režiserja Diana Manea
jezikovni svetovalec Francesco Borchi
inspicient Alberto Antonel
odrska tehničarka in scenografka Elisabetta Ferrandino
video tehnika Marca Falanga
vodja električar Ivan Bortolus
električar Enrico Mansutti
rekviziterka Gaia Agozzino
ličenje in frizure Nicole Tomaini
video storitve Entract Multimedia
krojenje in dodatno osebje Servizi Teatrali srl
scene izdelane v Laboratorio di Emilia Romagna Teatro Fondazione in Delta Studios
kostumi izdelani pri Bàste srls
maska izdelana pri VIVA FX
Materiale Teche Rai na podlagi licence Rai Com S.p.A.
koordinacija in vodenje postavitve Stefano Laudato
produkcija Associazione Mittelfest
photo © Luca A. d’Agostino – Phocus Agency
Kaj lahko naredimo, ko zgodovina ne poteka tako, kot smo pričakovali? Kakšne obljube o miru, blaginji in svobodi so bile leta 1989? Mar padec berlinskega zidu in razpad Sovjetske zveze nista pomenila začetka nove dobe pravičnosti in dobrega življenja za vse? Kaj pa je bil razpad Jugoslavije s svojim vrtincem nasilja in norosti? Je bila to le napaka v dogajanju? Izgubljeni so vsi: Monika, avtorica, Franco, bleferski prodajalec, Emiliano, igralec, Tenente, dezerter, Gloria, preživela, in Viktor, priča. Prepirajo se, lažejo, ljubijo in tavajo med sanjami in grozotami devetdesetih let, nenehno v iskanju svojega mesta in pomena v svetu. A svet se vrti, konča v zmedi, nato pa se še hitreje vrti: kako naj vemo, kje smo, kdo smo in kaj nas čaka, ko gledamo, kako nastaja bleda zora po koncu zgodovine? Ali strahovi, želje, laži in resnice junakov še kaj pomenijo ali pa so enako neotipljivi kot naši?
Tretji, samostojni del trilogije Nezmožni umreti / Inabili alla morte, z naslovom L’alba dopo la fine della Storia (Zora po koncu zgodovine), skozi pogled obmejne linije med vzhodom in zahodom pripoveduje evropsko zgodovino 20. stoletja, prepleta gledališče in “live cinema”, očitne resnice in bleščeče ponaredke, s čimer začutimo tisti navdušujoči in negotovi skok v praznino devetdesetih let.
Predstava bo v italijanskem jeziku z nadnapisi v slovenščini in angleščini
Predstava s stroboskopskimi lučmi in dimom na odru