Mittelfest

Na predvečer božiča leta 1915 bi si bil Albert Einstein lahko pričakoval marsikaj, nikakor pa ne pisma od prijatelja Karla Schwarzschilda, ki mu je s fronte in strelskih jarkov, poslal rešitve enačb za pred kratkim izšlo teorijo splošne relativnosti. Odgovori so bili povsem nepričakovani, vendar le za Einsteina, ki jih je bral. Nikakor pa niso bili nepričakovani za njihovega avtorja; Schwarzschildov ostri um se ni ustavil niti za trenutek niti pod nenehnim bombardiranjem v veliki vojni. Toliko nam je danes dano vedeti iz pripovedi Benjamina Labatuta o Schwarzschildovem življenju. Kopica nepredvidljivih izračunov se je namreč pojavila praktično od nikjer. To je bilo to, s čimer se je Einstein moral soočiti: razlog za vznemirjenje in globoko začudenje.

sti občutki so najbrž prevevali Berlioza, ko je ob Patriarhovih ribnikih v Moskvi nekega nenavadno toplega večera spomladi leta 1918 ob sončnem zahodu poslušal besede čudaškega tujca, doktorja Wolanda, ki je napovedal njegovo smrt, čeprav se je zdelo, da govori tjavendan o sončničnem olju, Anuški in obglavljenju. In vendar se je za Berlioza nepredvidljivi usodni dogodek, že pripravljal korak za korakom, ne da bi se sam tega zavedal: Anuška je namreč že hitela, potem ko je kupila olje, na katerem je nato Berlioz spodrsnilo. Spet isti občutki navdušenja in groze so se prepletali tistega večera, kakor nam še vedno pripoveduje Mihail Bulgakov v svojem romanu Mojster in Margareta, v duši finančnega direktorja Mirskega, ki ga je z ostalimi damami in gospodi v Varieteju začaral Woland. Na odru se je namreč po vrsti čarovnij pojavil čuden butik: šotor, trenutek in stara oblačila, ki jih je nadomestil zadnji modni krik. Rimski je opazoval, kako so ljudje zavzdihnili ob pojavu butika, se oklevaje postavili v vrsto in se drug za drugim veselili novega modnega videza. Kmalu zatem pa so se presenečeni kričali od sramu, ko so se v moskovski noči znašli dobesedno v spodnjicah, nedrčkih in spodnjih majicah: z Wolandom in njegovo skupino so namreč izginila tudi lepa oblačila.

Tako se nepredvidljivo pripravlja nekje v ozadju, kjer ga naše oči ne opazijo, čeprav ga vidijo, ga naša ušesa ne zaznajo, čeprav ga slišijo, kjer se naše telo pretvarja, da se nič ni zgodilo, čeprav stoji v samem središču dogajanja. To je to nepredvidljivo, kar v vrtincu nevarnosti in bolečine obrne na glavo ustaljene in udobne navade in gotovosti, ter jih včasih spremeni v priložnosti.

Zaprte igralne karte na enak način hranijo svoje skrivnosti in nepredvidljivo je presenečenje samo za nas, ki ga začudeni doživljamo. Ko pa se enkrat zgodi, lahko opazimo sosledje vzrokov in dojamemo, kako se je nepredvidljivo ves čas postopoma pripravljalo. V danem momentu imamo že polne roke z obvladovanjem učinkov nepredvidljivega, z vsem novim, kar nam je prineslo v dobrem ali slabem.

Pripovedovanje nepredvidljivega je samo po sebi le igra, ki pa nas uči izostriti čute, pozorneje opazovati, kar se dogaja okoli vsakega od nas. Po eni strani se namreč učimo ceniti, kar pogosto spregledamo, po drugi pa se na najboljši način odzvati na vse, česar vsekakor ne moremo predvideti. Vsaka zaprta igralna karta je kot mačka v Schrödingerjevi škatli: njeno pravo vrednost spoznamo, šele ko jo odpremo.

Giacomo Pedini, Umetniški vodja