mittelfest2024
mittelfest 2024
19-28 julija
Čeprav je videz lahko zavajajoč, je prav tako res, da videz ne vara vedno s slabim namenom, razen, če gre za namen manipulatorja. Če je morje mirno, je res, da se pod sivomodro plastjo skriva kaotična dinamika brezna. Če je nebo jasno, je obenem res, da lahko onstran modrine, v mraku galaksij, kakšna zvezda eksplodira ali implodira in v harmoničnih motnjah, ki trajajo milijarde let, dodaja vrtince k vrtincem. In vesoljni nered je poskakoval pred pozornimi očmi tistih, ki so pred stoletjem v osrčju srednje Evrope, razdejane zaradi velike vojne, začutili in iskali dve zamisli, ki sta bili obenem napovedni in polni plodnega nereda, ideji, ki ju – kot pravi Carlo Rovelli – “človeštvo po mojem mnenju še ni prebavilo”: relativnost in kvantno mehaniko. Obstajala je namreč skupina mladih, polnih želja in zanosa, različnih strasti in medsebojnega sovraštva, ki je razkrila dve pretresljivi viziji, med rušenjem ustaljenega reda in novimi zakoni vesolja v kaosu: to so bili Dunajčan Pauli in Bavarec Heisenberg, ki ste se v Københavnu učila pri Nielsu Bohru, Madžar in outsider János Neumann, ki je pozneje postal John von, oče naših neusmiljenih računalnikov in algoritmov. Med njimi je bil še en Dunajčan, Schrödinger, čigar življenje je bilo bombastično in zgoščeno, predvsem pa apolid Einstein, čigar relativnost je odstrla pogled na naravo, ki sledi “verjetnosti” in se spreminja v odvisnosti od “opazovalca”.Skratka, vse je kazalo na to, da po novem vesolje upravlja strašen bog, ki igra kocke: ali ni potem bolje narediti kot dr. Kazisvet in se zavihteti na kolo?
Preberi vse
Vendar je kaos tega nenavadnega vesolja, ki se je pojavilo pred sto leti, določil ritem naše dobe hitrih vlakov, neusmiljenih avtomatov in satelitske tehnologije, magnetne resonance in brezpilotnih letal, za katere ne vemo, ali prinašajo božična darila ali bombe. In vendar kaos tega nenavadnega vesolja, ki se je pojavilo pred sto leti, odmeva v občutkih te dobe, v široko odprtih očeh pred svetlobo, ki se sama vrtinči v mraku, v hripavosti ljudi, ki vpijejo svoje nelagodje zaradi nenehnih novosti in vsiljevanja, v utrujeni zmedenosti svobodnih in ukleščenih večnih popotnikov, v navdušenju tistih, ki v vsakem triku vidijo novo priložnost.
Kaj storiti ob tej zmedenosti: skušati postaviti vse na svoje mesto in slediti togim pravilom preteklosti ter algoritmom prihodnosti, ali se prepustiti pustolovščini s ponižno divjostjo seksa pri dvajsetih, zajahati dogajanje v dobri veri in grozi? Ali se raje skrivati med lastnimi zidovi, z zaslona opazovati zunanje dogajanje in upati, da nas ne bo posrkalo proti naši volji, ali kot protagonist skočiti v središče dogajanja? Ali pa se morda kot vrvohodec skušati prebijati skozi svet, se po tej tanki poti nad breznom zibati proti cilju, sredi konfliktov, iluzij, dirk, upov in drugih razkošnih neredov? Kocka še ni padla.