mittelfest 2024
19-28 Julij
(neredi)
Zaradi entropije in ne zaradi energije kamni stojijo na tleh in se svet vrti.
Carlo Rovelli, L’ordine del tempo (Red časa)Človeštvo se je vedno balo kaosa, vendar je zdaj postal tako običajen in vseprisoten, da bi morda morali razmisliti o tem, da bi ga postavili v središče novega pogleda na svet.
Benjamín Labatut, La piedra de la locura (Kamen norosti)In vendar sem tu, gledam potnike v tranzitu na münchenski glavni železniški postaji: čudoviti so, ko gledajo na tablo za odhode, kot bi čakali na razodetje – minute, peron, nekaj točno določenega v kaosu dni.
Paolo Di Paolo, Romanzo senza umani (Roman brez ljudi)
Na Mali Strani v 10. stoletju so se stvari odvijale s tisto mirno habsburško pravilnostjo, zaradi katere so bile vse stvari podobne in predvidljive, kot da je bilo vedno tako in se bo ponavljalo saecula saeculorum. Poznali smo gospode in lopove, stroge žene in uporne mladeniče, in vsak je natančno odigral svojo vlogo. Vlogo so imele tudi bizarne osebe, kot je doktor Kazisvet: ne vem, ali je to res bilo njegovo ime, ta diplomirani zdravnik summa cum laude, sin in vnuk in pravnuk zdravnikov, ki je odložil stetoskop in se odpovedal pacientom, ujet v svojo trmasto molčečnost in nerazumno kolesarjenje.
V Mali Strani v 10. stoletju so bile stvari tako redne in določene, da so Pražani tudi ob žalovanju, zlasti gospodov nedvomnih zaslug, prihajali na pogreb mirni in zadovoljni: eni so pripravili in vodili procesijo, drugi so ji sledili, kjer je bilo primerno, tretji, spet, so žalovali na način in že obarvali spomin na dragega pokojnika.
In tako se je zgodilo – pripoveduje Jan Neruda – da je usoda poklicala spoštovanega svetnika Schepelerja: na jutro slovesa se je vsem izrisal nasmešek na ustih: upravnim pripravnikom, ki so nosili njegovo krsto, zdravniku, ki je spremljal njegove zadnje ure, najboljšemu kandidatu za dediča, znanemu in spoštovanemu “najboljšemu prijatelju” in celo njegovi vdovi (ob kaki solzici ter vestni in zgledni prisotnosti).
Na Mali Strani je bilo veliko razburjenja, ko se je pri obrednem škropljenju pri vratih na Oujezd voz zatresel na neravnih kamnitih tleh in je krsta zdrsnila na tla po ozki strani: pokrov krsti je popustil in se z velikim truščem odprl. Po zakonih entropije se je zgodilo, da je v tistem trenutku skozi vrata zapeljal doktor Kazisvet, običajno molčeč in na kolesu: Tako je nesrečnež pred seboj nenadoma zagledal bledega svetnika Schepelerja, ki je rahlo štrlel iz krste, s pokrčenimi koleni in visečo levo roko.
V Mali Strani je bilo čutiti veliko grozo, ko so videli, kako se doktor Kazisvet ukvarja z ubogim svetnikom: odpira mu veke, preveri pulz in prsni koš. Sprevod je bil v razsulu: pripravniki so napadli zdravnika, kandidat za dediča je zavpil v nebo, njegov prijatelj je stekel klicat stražo, vdova pa je nad krožečo množico omedlela. Tam je doktor Kazisvet, skoraj linčan, spretno polegel svetnika Schepelerja in vztrajno pritiskal na prsi in preverjal zapestje ter opozoril gnečo, da ni še čas za žalovanje: otipal je utrip.
Od ust do ust in od noge do noge se je po vijugastih ulicah Male Strane širila beseda, ki je bila glas, ki je bila izrečena v spoštljivi tišini in je nazadnje eksplodirala v neurejeno presenečenje, ki mu nihče – razen doktorja Kazisveta – ni mogel pripisati pravega čustva: “diha!”. Svetnik Schepeler je bil živ. Na Mali Strani so se v 10. stoletju stvari vrnile v tisto mirno habsburško pravilnost, zaradi katere je bilo vse podobno in predvidljivo, razen trmaste norosti doktorja Kazisveta: čeprav so ga vsi iskali in ga spoštovali, je še naprej raje kolesaril kot pa obiskoval bolnike. Obdajala ga je nekakšna tesnoba: Kdove, ali je snoval druge čudežne nerede.
Čeprav je videz lahko zavajajoč, je prav tako res, da videz ne vara vedno s slabim namenom, razen, če gre za namen manipulatorja. Če je morje mirno, je res, da se pod sivomodro plastjo skriva kaotična dinamika brezna. Če je nebo jasno, je obenem res, da lahko onstran modrine, v mraku galaksij, kakšna zvezda eksplodira ali implodira in v harmoničnih motnjah, ki trajajo milijarde let, dodaja vrtince k vrtincem. In vesoljni nered je poskakoval pred pozornimi očmi tistih, ki so pred stoletjem v osrčju srednje Evrope, razdejane zaradi velike vojne, začutili in iskali dve zamisli, ki sta bili obenem napovedni in polni plodnega nereda, ideji, ki ju – kot pravi Carlo Rovelli – “človeštvo po mojem mnenju še ni prebavilo”: relativnost in kvantno mehaniko. Obstajala je namreč skupina mladih, polnih želja in zanosa, različnih strasti in medsebojnega sovraštva, ki je razkrila dve pretresljivi viziji, med rušenjem ustaljenega reda in novimi zakoni vesolja v kaosu: to so bili Dunajčan Pauli in Bavarec Heisenberg, ki ste se v Københavnu učila pri Nielsu Bohru, Madžar in outsider János Neumann, ki je pozneje postal John von, oče naših neusmiljenih računalnikov in algoritmov. Med njimi je bil še en Dunajčan, Schrödinger, čigar življenje je bilo bombastično in zgoščeno, predvsem pa apolid Einstein, čigar relativnost je odstrla pogled na naravo, ki sledi “verjetnosti” in se spreminja v odvisnosti od “opazovalca”.Skratka, vse je kazalo na to, da po novem vesolje upravlja strašen bog, ki igra kocke: ali ni potem bolje narediti kot dr. Kazisvet in se zavihteti na kolo?
Vendar je kaos tega nenavadnega vesolja, ki se je pojavilo pred sto leti, določil ritem naše dobe hitrih vlakov, neusmiljenih avtomatov in satelitske tehnologije, magnetne resonance in brezpilotnih letal, za katere ne vemo, ali prinašajo božična darila ali bombe. In vendar kaos tega nenavadnega vesolja, ki se je pojavilo pred sto leti, odmeva v občutkih te dobe, v široko odprtih očeh pred svetlobo, ki se sama vrtinči v mraku, v hripavosti ljudi, ki vpijejo svoje nelagodje zaradi nenehnih novosti in vsiljevanja, v utrujeni zmedenosti svobodnih in ukleščenih večnih popotnikov, v navdušenju tistih, ki v vsakem triku vidijo novo priložnost.
Kaj storiti ob tej zmedenosti: skušati postaviti vse na svoje mesto in slediti togim pravilom preteklosti ter algoritmom prihodnosti, ali se prepustiti pustolovščini s ponižno divjostjo seksa pri dvajsetih, zajahati dogajanje v dobri veri in grozi? Ali se raje skrivati med lastnimi zidovi, z zaslona opazovati zunanje dogajanje in upati, da nas ne bo posrkalo proti naši volji, ali kot protagonist skočiti v središče dogajanja? Ali pa se morda kot vrvohodec skušati prebijati skozi svet, se po tej tanki poti nad breznom zibati proti cilju, sredi konfliktov, iluzij, dirk, upov in drugih razkošnih neredov?
Kocka še ni padla