Mittelfest domuje v svojem naselju Mittelland med Čedadom ter Nadiškimi in Terskimi dolinami. Obisk Mittelfesta pomeni vstop v živo kartografijo, kjer drevesa, zidovi, travniki, živali in ljudje nadomestijo čaroben gozd glasov in imen.
Odkrijte naše naselje Mittelland s Promo Turismo FVG.
»Ne vem, koliko Italijanov pozna Čedad, najlepše mesto v Furlaniji, ki je z labirintom ozkih uličic ohranilo več langobardskih vplivov kot Pavia. Redki posamezniki, morda so izjema tuji akademiki, poznajo čudoviti in izjemno urejeni muzej, v katerem so razstavljene skulpture iz izkopov, nakit, križi, barbarske tkanine, mozaiki in iluminirani rokopisi. Sem spada tudi langobardski tempeljček s čudovitimi štukaturami v soteski Nadiže. Rad bi slišal ostanke oglejskega petja, oziroma pismo in evangelij. Povedali so mi, da je starejše od gregorijanskega petja in se je uporabljalo v Ogleju, ko je vsaka cerkev imela svoje petje, preden jih je latinsko petje poenotilo. Čeprav se je v Ogleju izgubilo, zadnji ostanki so ohranjeni v maši ‘dello Spadone’ v Čedadu. Gre za znano mašo ob prazniku Gospodovega razglašenja. Diakon si nadene šlem s pirjem, v levi roki stiska starodaven evangeliar, stopi pred ljudstvo in z velikim jeklenim mečem v zraku nariše križ; to se ponovi šestkrat.«
Guido Piovene, Viaggio in Italia, Milano, Mondadori, 1957.
»Potnik, ki se je v preteklosti s konjem, kočijo ali peš odpravil na pot, ki vodi iz Čedada proti vzhodu, je kmalu opazil, da se v teh krajih govori drugačen jezik kot v Furlaniji. Ko je pri Muostu (Ponte San Quirino) prečkal kamniti most in šel mimo soteske, ki jo je izdolbla Nadiža, je vstopil v pokrajino, ki so jo geografi Beneške republike imenovali Schiavonia. Te gorate pokrajine z zelenimi pobočji, ki se dvigajo proti skalnatim vrhovom v ozadju, so po kronikah, ki so prihajale v palače Beneške republike, predstavljale divje obrobje civiliziranega sveta. V teh ozkih dolinah, ob rekah in potokih, pa tudi na vrhovih gora, v kamnitih vaseh, obkroženih z obsežnimi pašniki, med kravami, kozami in ovcami, so živeli planinci, ki so govorili svoj slovanski jezik. Čeprav so bili že od davnih časov kristjani, so bili zaradi svojega jezika in običajev, vraževerja in revščine povsem drugačni od večine prebivalcev slovite in bogate Beneške republike.«
Drago Jančar, Appunti dalla Schiavonia_Zapiski iz Schiavonie, uredil Michele Obit, prevod Ivana Placer, Topolove, Postaja Topolove, 2008.
»Cesta, ki se iz Terskih dolin vije navzgor za dobro miljo, potem ko prečka polovico vasi, da bi pomagala še drugi, prečka Karnahto po mostu, ki bi ga zaradi svoje trdne in slikovite drzne zgradbe lahko zgradili angeli, tako kot hudičevega v Čedadu, toda onstran vode in malo za klancem pod gradom, karavanska pot izgine v ruševinah, grušču, grmovju; od tam se razidejo številne poti, ki vodijo v različne smeri, nekatere se spustijo nazaj v potok, kjer je pralnica in vodnjak, druge se vzpenjajo po strmih pobočjih, kot da iščejo koze, ki se zvečer na njih zberejo ob žvižgu pastirja; najpogumnejša pa se spusti neposredno v sotesko Karnahte in se včasih ukrivi, da se dotakne dna, včasih pa se ji vitko izogne po zavojih obale, včasih pa obide kakšno skupino kostanjev in se povzpne, da oskrbi s hrano iz ravnine ovčarske koče v gorah.«
Ippolito Nievo, Il conte pecorajo, Milano, Vallardi, 1857.
